»Portreti so narejeni na lokaciji, kjer ni bilo dovoljeno slikati, ampak me veseli, da nam je uspelo skupaj ustvariti mikroodpor in smo kljub temu naredili portrete. Z njimi pa sem hotel vrniti dostojanstvo in pokazati žrtve vojne ne kot klišejske žrtve, ampak kot ljudi, ki so nam vseeno lahko veliko bližje.«

»Serija črno-belih analognih fotografij Polnoč v Mumbaju je začela nastajati v Indiji, vendar ni geografsko vezana na največje mesto na indijski podcelini, kot bi utegnili sklepati po naslovu, saj so posnetki nastajali tudi drugje po svetu. Avtorica namreč zagovarja univerzalnost motivov, ki se osvobojeni vezanosti na prostor in čas lahko pojavljajo kjerkoli in kadarkoli.«

»Gre za podobe napol urbanih krajin, ki s svojo dokumentarno vrednostjo in subtilno estetiko prikazujejo posledice agresivnih človeških posegov.«

»Anton je fotograf, čigar fotografije pridejo redkeje na dan, a ko nam jih pokaže, človeku jemljejo dih.«

»Če bi vam predlagali, da naredite serijo, povezano s Slovenijo. Že veste, kaj bi izbrali za vodilni motiv?«

»Tukaj lahko vsi vidijo, kaj so počeli v Sednaji in drugih zaporih.«

»Meni je najbliže človeška plat, ki se v sodobnem svetu izgublja – o tem imam v seriji prav čez tri dni predavanje o pristnih medsebojnih odnosih: biti slišan, da se lahko na nekoga opreš, da ti človek prisluhne.«

»Nekdo, nekje ne potrebuje hudobcev in zlikovcev, ki hočejo končati svet, ampak obravnava življenje v vsej svoji pestrosti.«

»Meni je najbliže človeška plat, ki se v sodobnem svetu izgublja – o tem imam v seriji prav čez tri dni predavanje o pristnih medsebojnih odnosih: biti slišan, da se lahko na nekoga opreš, da ti človek prisluhne. Moj lik pri tem dejansko želi pomagati.«